Conestabo

Piero Conestabo se je rodil leta 1952 v Trstu. V svojem rodnem mestu je obiskoval solo za umetnost pri uciteljici Mieli Reina . Svojo slikarsko pot je pricel kot razstavljalec leta 1976.Od tega leta naprej je stalno sodeloval v slikarskih kolonijah in razstavah v domovini in tujini. Razstavljal ni samo v Evropi, temvec ga je pot zanesla tudi v razstavisca v Ameriki ,Kanadi in celo na Japonsko. Conestabo je slikar, cígar obzorje je za okolico vedno preozko.V svojem ustvarjanju se loteva vec vrst tehnik, naj si bo to akvarel, svincnik, olje ali kreda, vedno isce fantazijsko sredino.Dovolj zgovorno nam povedo misli dr. prof. Lorenza Gabettija, direktorja italjanskega instituta za kulturo na Dunaju, ki je ob otvoritvi ene izmed razstav dejal:”Avtor Píero Conestabo misli z ocmi in gleda z mislijo, ustvarja z vso svojo duso in pripravlja nove senzacije in vizije. Enkratne in precudovite forme so izraz njegove socutne in nodosegljive notranjosti.
ZAPISKI POTOVANJA
Na platnih Piera Conestaba se spajajo arhaicni in melodicni nizi serpentine z nasilnimi kontrasti barv v razmerju z dramaticnim, rjavo-crnim tonom katrana in konstruktivno oblikuje absolutne in nepremicne prostominske ritme.Svoboda misli si skusa pridobiti fizicni prostor in glej: grobe statve ze ujamejo lahkotno misel, jo komaj zadrzijo v svojih izrastkih,ki zgledajo kot kategoricna prepoved zelji po osamosvojitvi iz konvencionalnosti.

Fiorenza De Vecchi

Paviljon NOBTrzic ( 1994 )

Trzaski umetnik in oblikovalec PIERO CONESTABO sodi med likovne ustvarjalce z znacilnim temperamentnim izrazanjem v cisti abstraktni govorici. Silovit zamah in navidez lahkotna gradnja slike so ujeti v virtuozno obvladanem tandemu crte in barve.
Delovno ploskev, bodisi nakljucno izsekano iz neomejene povrsine, bodisi premisljeno zamejeno v okvir platna, razdeli ustvarjalec v mrezo scenerije, v katero kasneje vzporedno z razmisljajocim, a nikdar cisto obvezno dokoncnim ritmom in razumevanjem barv in crt gradi celostno podobo. Koncni ucinek je kompozicijsko pregledna celota, nekak zaris in osebni »pecat« ustvarjalnega postopka.
Ceprav delujejo Conestabove ciste abstraktne kompozicije kot povsem spontano, docela impulzivno nastala dela, je v njih zgoscena vsa izkustvena paleta njegovega dozivljanja. Tisto, kar navidez deluje kot »igra« na delovni ploskvi, je morda res spoceto v bliskovitem zamahu, a ji med samim procesom gradnje slike vtiskuje vse ze prej dozivete, podozivete in preciscene nianse razpolozenj.
Morda je prav v tej dvojnosti, v bliskoviti gesti in nato v kultivirano premisljeni gradnji skrita najvecja draz Conestabovega likovnega dojemanja. Iskriva svezina izziva se neokrnjena in neobtezena balasta pripovednosti razleze po delovni povrsini kot fin nadih barvnih prelivov in lis.
Cesto nas avtor postopoma »uvaja« v svojo abstraktno govorico.
Ploskev razdeli na imaginarna kompozicijska polja (kvadrate, trikotnike, kroge, kvadrate v kvadratu) in v tako nastalih likih odtiskuje fina barvna znamenja, kot pecate svojih razpolozenj med samim ustvarjalnim postopkom. Obcudujemo svezo lahkotnost take gradnje, saj umetnik nikdar ni v zadregi; vse se odvija kot nakljucna igra barve v nekem casu in prostoru, ki pa na koncu izzveni kot presenetljivo uglaseno sozvocje impulza in izkusnje.
Pred nami je razstava slikarja, ki mu je uspelo posreceno zdruziti svojevrsten abstrakten jezik v cist likoven stavek. Odtod nas ob ogledu razstave preveva obcutek, da smo videli iskrece kapljice razpolozenj, ki se povezujejo v presenetljivo liricno mehko celoto.
Ta ucinek dosega PIERO CONESTABO tudi s tem, da svojim delom ne prepusca slucajnega soocanja s prostorom. Nastala dela PIERO CONESTABO zvesto spremlja do samega razstavisca, kjer jim skusa najti pravo mesto, polozaj in zaporedje v njem, kar jim omogoca optimalno gledljivost. S tem izraza redko videno profesionalno postenost in odgovornost do ustvarjenih del in tudi do obiskovalcev samih.
Janez Ster Galerija grad Sevnica (1993)

EKSISTENCIALIZEM PIERA CONESTABA
Nekajkrat sva se ze srecala in delala skupaj v slikarskih oziroma likovnih kolonijah v razlicnih krajinskih okoljih. Velja za inventivnega, strokovnega, ekspeditivnega, natancnega in neljubosumnega poklicnega kolega, pri nas dovolj znanega in priljubljenega italijanskega sodobnega avtorja. Nisem mu razsodnik, vsaj ne pocutim se tako, ampak samo posrednik, priloznostni razlagalec, opismenjen in artikuliran gledalec njegovih del in njegove slikarske osebnosti.
Na kolonijah je ponavadi slikal zunaj, en plein air, netradicionalisticno brez konkretnega opazovanja modela - samega pejsaza, neposrednega milieuja, in na nek prvinski nacin srkal in uprizarjal videno in doziveto zivljenje na vizo hitrega tempa nasega motoriziranega stoletja- nemirno, nepovezano, inpulzivno, osebno selektivno in indirektno.Hkrati ustvarja ved del, nekaksno serijo na razlicnih podlogah; le-te so okoli njega, stoji med nastajajocimi deli, nestafelajsko polozenimi v horizontalo. S posluhom izbira razlicne materiale: od pastelov, akrilov, pigmentov barvnega prahu, spray-ev, katramov itd. in jih vzporedno nanasa z razlicnim priborom od copicev do valjckov, tehnicno domiselno in spretno, da istocasno gradi celotni niz slik na papirju, kartonu, platnu itn. Po pretanjenem izboru materialov in tehnik je sicer konceptualist, po nacinu slikanja in videnih potezah pa abstraktni ekspresionist. Opredeljujejo ga kot avtorja " new wave "-a ( tj.novega vala ), transavantgarde ali postmoderne, ceprav njegov opus netvori enoznacne lestvice, temvec pahljaco razlicnih grafik in slik od nadrealisticno obarvane figuralike suhe igle v grafiki do abstraktekspresionisticno-konceptualnih barvnih slik. Ceprav zivec v Trstu, porocen s Slovenko, kot slikar ni tipicni Italijan, ampak kozmopolit, svetovljan, povsoddomec, kar kaze ze njegov spisek ( lista) razstav, pa tudi njegova slikarska dela ga ne izkazujejo za obrazec Italijana, dedica renesanse, manierizma in baroka. Deluje kot velemestni breznacionalni osebek (individvom), ki poskusa biti avtoriteta in nam jo tudi posredovati.
Ob njegovih delih se ti nehote vsiljuje razmisljanje namesto opisa, kajti te slike niso " fotografije " otipljivega vidnega sveta, temvec " podobe " zivljenja, razmisljanje o njem in obcutenje le-tega nekaksni izvlecki, ekstrakti bivanja v malem,avtonomne eksistence, analize. Avtorsko ustvarjene abstraktne slike niso v odnosu do fiziognomije, niso vnanji lik, videz ze zivetega zivljenja, prej fiziogonije - razmisljanja o taistem nastanku in vizuelizacija nekaterih zakonitosti bivanja. Prisotni sta zakonitost tonusa ( napetosti, sile napetosti, normalne notranje napetosti zivega tkiva ) in v teh okvirih pojav izbruha ( erupcije ) na pricujocem ciklusu del. Slika je le spodbuda, vzpodbuda. povod za imaginacijo - vpodobljenje tj. za lastno utvarno podobo necesa. Nas sedmi cut vse vidno ocenjuje in precenjuje brez razlage in pojasnila. Cutni uzitek (angl. pleasure) in intelektualno zadovoljstvo (, sreca ) ( angl. joy ) sta pojma vsaksebi, estetika
pa se tu umesca mednju. Aisthesis pomeni obcutek, cutno zadovoljstvo, plitki cutni uzitek, ceprav ima filozofsko- likovni znacaj, karakter visoko cenjene globoke srede. Citacija, likovno besedicenje preteklosti je bilo docela zgovorno - fragmentarno branje v sedanjosti pa prepusca tvorbo aktivnemu gladalcu; Clovek postane " zival " s kultiviranim " pogledom " brez namena brez fokusa ( ostrine ), brez pomena ( znacaja, smisla ). Ali moramo res vedno iskati v likovnih-slikarskih delih neko pripoved, kakor jo razlagajo tudi ( in celo ) v nekaterih zvrsteh glasbenih del? Muzikalije pa niso odsev, odziv, refleks samo in zgol; videnega, posnemanje, mimesis, prenos vidnih podob, lice sveta, zato se se zelo dolgo ne bom strinjal z nazorno razlago glasbenih epskih del, saj glas prihaja od notri navzven, je odraz fizioloske notranjosti, likovna umetnost pa je odraz fizioloske zunanjosti, povrsine videza pojava, za katerim pa obstaja neka fizioloska notranjost, neka fizioloskost. Vendarle sta (abstraktna) glasba in abstraktno slikarstvo najtesnejsa sorodnika iz pradavnine: oboje je koreografska artikulacija, gestikulacija obcutenega in dozivetega zivljenja pac z razlicnimi izrazili, kot bi bil ples " njun sin ". Pa saj si celo pridigar ne izmislja ( svoje ) vere, ampak jo samo podaja skozi sebe, skozi osebna dozivetja !?
Piero ne razpravlja o prostoru, ampak samo o ravnini s prostorskimi ucinki ( ortodoksno slikarsko pragmaticno ) . Ceprav cacke, locim solanega slikarja od zlaganega naivca, " padalca " v tej stvari; clovek pac prehodi dolgo in naporno pot artikulacije, artikuliranja glasu po notah da bi na koncu métier-sko vrhunsko kridal po svoje - Conestabo je taksen: virtuozno se " dere " - vsaka njegova poteza zgovorno posreduje visoko obvladovanje narave ( znacaja ) barv, materialov, struktur, potez, oblik in slikovnega formata, vendar v impulzih " krici ", da bi si vsak sam ustvaril morda kaksno daljso pripoved, smiselno vsebino. Njegovi slikovni " organizmi " nosijo prasnato strukturirano " kozo ", " misicno tkìvo " cistih nezasivljenih barv, " ozivceni " so z vihravo plapolajocimi potezami, postavljeni na racionalno nadzorovano graficno izdelano " okostje " in delujejo nasploh kot dramaticne celote iz nenavadnih eksoticnih snovi, ektoplazme iz nadrealisticno obarvanega, brezteznostno poduhovljenega sveta. Njegova umetnost je kot knjiga, zivopisni layout, roman brez stavkov, zelo kompleksen sistem elementarnih resnic, gosta mreza elementarnih likovno umetnostnih problemov in eksistencialnih odkritij z roba rszumljivosti, ki te vlece v samo sredico bistva.

Alojz Konec.
Likovna galerija Delavski dom Trbovlje ( 1993 )
Cista abstraktna govorica, polna dramaticno ekspresivnega eruptizma zaznamuje dela trzaskega slikarja Piera Conestaba, ki
se je ze veckrat predstavil slovenski javnosti. Je individualen v izbiri slikarskega materiala: katran in pigmente v prahu mesa in tako dosega posebne ucinke na slikarski povrsini. Linija, ponekod zaznamovana kot grafizem, je glavni protagonist dogajanja, custvenega fluida in glavno strukturalno sredstvo Pierovega likovnega ustvarjanja; je duhovna vrednost in psiholoski znak za karakterizacijo vsebine.
Conestabova likovna govorica je skrajno ponotrajeno slikarstvo, izzivajoce in navzven obrnjeno izzareva mocno fizicno energijo, z avtorjevimi imaginacijami, asociacijami, trenutnimi in sekundarnimi intencijami, zapisanimi v osebni slikarski govorici. Atmosfera kaoticne dinamike vzvalovanih, razprsenih in vijugavih silnic, ulovljenih v gibanju orisanega okvira slike, nas pritegne v podobo, v vrtinec dogajanja v njej: v spretno dramatursko in scensko zasnovo kompozicije.
Ta pravljicni svet kontur ustvarja spiritualnost in aluzivnost na slikarjev notranji dialog z dozivetji in obcutenji, ki se v spontanosti crtnega zapisa prevede v estetizirano likovno formo.
Tudi barva je Conestabu medij custveno cutne izpovedi, s katero poudari simbolicno sugestivnost slik. Barvne tonalitete so, poleg zanj znacilnih katranasto rjavih odtenjanjih, dolocene z umbra zeleno, karmin rdeco, modro, rumeno. Teatralnost slikovnega polja je s to barvno substanco se dramatizirana, v sebi pa nosi tako epsko sirino in tudi prikrito liriko. Poteza in barva, nanos in ritem, struktura in simbol se prelijejo v enovit likovni organizem, kjer slikar s poudarjenimi cutnimi vibracijami crtnih pramenov in z izzarevanjem drazi dolocenih pigmetnov na svojski nacin slikarsko vizualizira analizo lastne psihosimbolne sheme, nam pa prepusca opticno podozivljanje igrive impulzivnosti in energijski naboj radosti in vitalizma.

Nives Marvin.